Zgodovina društva

Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Koroške že več kot petdeset let združuje ter strokovno in stanovsko povezuje zaposlene na področju zdravstvene in babiške nege v Koroški regiji. Ustanovljeno je bilo 16. junija 1966.

Med ustanoviteljicami zasledimo Marijo Burnik, Tajo Debelak, Marijo Geč, Joco Šimon, Majdo Lavre, Elo Lenasi, Mojco Dretnik, Štefko Kvartič in Silvo Renčel.

Vse dosedanje predsednice (kronološko od začetka):

  • Marija Burnik, prva predsednica društva
  • Marička Koželj †,
  • Ana Perše,
  • Jana Spanžel,
  • Bojana Zemljič,
  • Petra Štigl

Marija Burnik

Marička Koželj †

Ana Perše

Jana Spanžel

Bojana Zemljič

Petra Štigl

Dosedanje blagajničarke: Majda Lavre, Anica Lakovšek, Bernarda Sobočan, Kristina Pur.

Profesionalno računovodstvo: Anica Preglav, Brigita Čekon.

Dosedanje tajnice: Taja Debelak, Joca Šimon, Silva Flajs, Anica Vogel, Aleksandra Saša Horvat.

Dosedanje predsednice sekcije upokojenih medicinskih sester: Marica Španovič, Helena Verčko.

Izpostaviti velja aktivno in pozitivno vlogo nikoli imenovanih medicinskih sester, ki so prispevale k razvoju Društva, ki se danes odraža na neštete načine skozi zvezo in delo ljudi z enakimi interesi, nenehnim spremembam družbe navkljub.

 

Vsak začetek je težak

Res je, toda, če je dovolj volje, naredimo in dosežemo marsikaj. Poklic medicinske sestre ali kar »sestre« je star. Rojevati se je začel zaradi stiske ljudi, vojn in bolezni. Sprva smo bile samo dobre duše, ki jim je bil mar človek v stiski ali nebogljen človek v ranah in boleznih. Hitro pa se je pokazala potreba po znanju, ker bolnika ni mogoče samo tolažiti, mu dajati hrano in ga preprosto negovati. Z razvojem medicine so tudi zdravniki želeli imeti izkušene negovalke, ki jih večinoma niso posebej cenili. Vseeno pa so začeli ustanavljati šole, ki so prevzele samostojno vlogo izobraževanja za sestrski poklic. Iz šol so izhajale vedno bolj usposobljene sestre, ki so avtonomno prevzele vlogo nege in skrbi za bolnike ali ranjence.

Šolanje sester je bilo sprva cerkveno in v začetku stoletja so ustanovili red usmiljenih sester (red sester sv. Vincencija Pavelskega), ki so delovale tudi v Ljubljani. Red je imel svoje šole, v Ljubljani pa so ustanovili državno civilno šolo za sestre, kjer so se šolale tudi redovne usmiljenke. Medicinske sestre, ki niso bile v cerkvenem redu, so 27. novembra 1927 v Ljubljani ustanovile svojo prvo stanovsko organizacijo. Imenovala se je »Organizacija absolventk Šole za sestre«. Leta 1929 je organizacija postala članica Mednarodne sestrske zveze (ICN), ki je delovala že od leta 1899. Vstop v zvezo ji je omogočila Zveza društev medicinskih sester Jugoslavije. Med vojno 1941 – 1945 društvo ni bilo dejavno. Partizanske sestre so bile vključene v partizansko zdravstvo. Leta 1951 se je sestrska organizacija preimenovala v Društvo medicinskih sester Slovenije in bila vključena v jugoslovansko zvezo društev. Društvo se je zavedalo, da bodo združene sestre lažje predstavljale svoje potrebe po strokovnemu izobraževanju, opredelitvi vsebine in vrednotenju svojega dela. Ob močnem zdravniškem cehu to ni bila preprosta naloga.

Medicinske sestre smo se že med šolanjem seznanile s pomembnostjo strokovne organizacije in sestrske šole so to splošno spodbujale. Ob prvi zaposlitvi je postalo samoumevno, da se vsaka mlada medicinska sestra včlani v Društvo. Sedež Društva je bil v Ljubljani, članice smo bile razkropljene po vsej Sloveniji. Zelo rade smo se udeleževale občnih zborov Društva, se spet srečale s kolegicami, poslušale strokovna predavanja in izvedele tudi za novosti in namene društev. Kmalu je postalo jasno, da takšna organiziranost zajame le malo članic. Na enem od občnih zborov smo se odločile za ustanovitev društev po regijah, kjer bo Društvo bolj poznalo probleme svojih članic in jih tudi lažje reševalo. Hkrati je bila to spodbuda za večjo dejavnost večine članic. Leta 1963 se je prej enotno Društvo medicinskih sester Slovenije preimenovalo v Zvezo društev medicinskih sester Slovenije in kasneje v svoj naziv vključilo še »in zdravstvenih tehnikov«.

Na pobudo glavnega odbora Zveze smo začele pogovore z medicinskimi sestrami iz vseh zdravstvenih ustanov na Koroškem o možnosti ustanovitve Društva v Slovenj Gradcu, kjer je bilo zaposlenih največ medicinskih sester in je bila vodilna ustanova bolnišnica. Zdravstveni domovi še niso bili združeni in je vsak deloval le na področju svoje občine. Čakalo nas je veliko dela, saj nismo imele nikakršnih izkušenj z ustanavljanjem društva. V pomoč nam je priskočila ga. Neža Jarnovič, višja medicinska sestra, ki je bila članica glavnega odbora v Ljubljani. Pripraviti je bilo potrebno Pravila društva in jih sprejeti na občnem zboru. Na občnem zboru smo izvolile tudi organe Društva, v katerih so bile zastopane medicinske sestre iz vseh zdravstvenih ustanov na Koroškem. Po občnem zboru smo morali Društvo registrirati na Občini. Dne 16.6.1966 je bilo Društvo medicinskih sester Slovenj Gradec vpisano v register društev. Po registraciji smo lahko dali v izdelavo pečat Društva in v banki odprli žiro račun. Formalni pogoji Društva so odprli možnost, da Društvo res zaživi.

Želja društvenega odbora je bila, da bi se vse medicinske sestre včlanile v Društvo. Pri tem smo naleteli na nekatere dvome in vprašanja, kaj bodo članice imele od Društva. Povsem človeško vprašanje včasih dobi neprijeten priokus, da so pomembne oprijemljive koristi in nepomembna pripadnost poklicu. Postopoma smo tudi dvomljivke prepričale, da bomo samo v Društvu lahko dosegle kaj več pri vrednotenju sestrskega dela in poklica. Članarina Društva je bila nizka in od nizkih sredstev smo morali polovico dati Zvezi v Ljubljani. Vrhu vsega so se v tistem času dogajale še pomembne družbene spremembe, ki se kasneje niso izkazale za koristne. Družbeno samoupravljanje in šolska reforma sta opravila svoje. Potrebe po dobro izobraženem kadru so rasle in ukinili so šolo za bolničarje. Ostali so le programi za medicinske sestre na srednji in višji stopnji. Odprla se je tudi možnost izrednega študija na srednji in višji stopnji po skrajšanem programu. Utrjena miselnost se je rušila in mislim, da je v sestrskih vrstah postalo živahno in tudi zelo naporno. Ob študiju, delovni praksi in družinah so morale redno opraviti še svoje delo. To je zahtevalo močno motiviranost in predanost poklicu. Ob vsej izobraževalni vnemi so sestre delovale tudi v Društvu. Ob poznih popoldanskih urah smo organizirale predavanja z raznih medicinskih področij, ki naj bi bila zanimiva za bolnišnične in zunaj-bolnišnične sestre. Zaradi skromnih finančnih zmožnosti Društva so nam zdravniki predavali brez honorarjev, za kar smo jim bile

resnično hvaležne. Udeležba na predavanjih je bila res dobra, še posebej redno in z veseljem so prihajale sestre iz patronažne službe. Njihovo znanje in usposobljenost sta omogočala razvoj osnovnega zdravstva in dostop do dobrega zdravstvenega varstva.

V nekaterih zdravstvenih domovih so izvajali samo monovalentno patronažo. Babice so hodile k nosečnicam in porodnicam, otroške sestre samo k otrokom. Društvo in sestre so si prizadevale za uvedbo polivalentne patronažne službe, v ambulantah pa za dispanzerski način dela. Tudi v bolnišnični službi je prišlo do mnogih sprememb. Zgrajen je bil kirurško – ginekološki blok, razširil se je interni oddelek, na pediatriji se je opuščal oddelek za nalezljive bolezni in se skrčil na le dve sobi. Pojavile so se nove zahteve pri negi bolnika, kar je odprlo možnost za dobro strokovno delo. Pomembna prelomnica v delu Društva je bilo leto 1973, ko je bila ustanovljena Srednja zdravstvena šola v Slovenj Gradcu. Za Društvo so se odprle nove možnosti, sestrsko zaledje se je povečalo. Vse šolajoče smo povabili v podmladek Društva in medicinske sestre, ki so vodile šolo, so intenzivno in z veseljem sodelovale v Društvu. Pri bodočih sestrah in zdravstvenih tehnikih pa smo lahko spodbujale tudi zavezanost poklicu in delu.

Brez težav seveda ni šlo. Med medicinskimi sestrami je prihajalo do nesporazumov zaradi delokrogov in vrednotenja dela. Samoupravna uravnilovka je opravila svoje in razlike v izobrazbi navidez več niso bile pomembne. Hkrati so višje medicinske sestre prevzemale odgovornejša dela, za katera so se morale še dodatno izobraževati v sorodnih strokah. V svojem strokovnem šolanju so dosegle vrh, visoka šola za medicinske sestre še dolgo ni bila priznana. Društveno delo je potekalo po splošnem razpoloženju v družbi.

Ob 12. maju – svetovnem Dnevu medicinskih sester smo vedno pripravile strokovno predavanje ali občni zbor Društva. Dejavne smo bile tudi ob 7. aprilu – svetovnem Dnevu zdravja. Pripravile smo predstavitve in predavanja na vaseh in šolah, da bi seznanile ljudi z vsakokratnim motivom Dneva zdravja. Trajno je obstajala tudi želja po lahkotnejšem izobraževanju in obisku drugih zdravstvenih ustanov. Najprej smo se podale v Črno, kjer so po ukinitvi bolnišnice invalidni otroci dobili svoj drugi dom. Spoznale smo se s požrtvovalnim delom zdravstvenih in posvetnih delavcev, za kar je poleg znanja potrebno tudi veliko srce. Nove zahteve v organizaciji zdravstvene nege smo spoznavale v tedaj novem Kliničnem centru v Ljubljani. Obisk je na vse udeleženke naredil izreden vtis, na tiste, ki so se šolale še na starih klinikah in na one, ki so prvič videle klinično bolnišnico.

Koroška ima ostre zime, Slovenj Gradec še posebej. Želele smo si na toplo in smo se spomladi leta 1972 odpravile na Primorsko, v Staro Goro in v Šempeter pri Gorici. Pozdravile so nas rdeče češnje na drevesih in v velikih košarah na mizah so se kar same ponujale, ko smo obiskale Zavod za invalidne otroke in ortopedski oddelek. V Stari Gori smo spoznale, kako je lahko življenje kruto in kako že dojenčki trpijo zaradi neozdravljivih bolezni in hude invalidnosti. V Šempetru je nova bolnišnica še v gradnji. Zadrege zdravstva so bile povsod enake. Denarja je sredi gradenj zmanjkalo in betonska ogrodja so štrlela v nebo. Glavna medicinska sestra nam je predstavila bodočo razporeditev oddelkov, pri čemer so se zgledovali po ureditvi v Kliničnem centru. Vseeno smo se povzpele v deveto nadstropje in na ploščadi se je ponujal prelep pogled na italijansko stran, v Staro Gorico. Tedaj je bila to še »obljubljena, komaj dosegljiva dežela«. Ko sem deset let kasneje začela živeti v teh krajih, je »obljubljena dežela« postala vsakdanjost, prej nadlega kot veselje.

Od začetkov dela Društva medicinskih sester Slovenj Gradec je minilo 40 let. Moji možgani so že bistveno starejši in iz spomina je ušlo marsikaj, kar smo še počele v Društvu in v zdravstvenih ustanovah. Spomini so še bolj zabrisani, ker po odhodu iz Slovenj Gradca nisem obnavljala preteklih dogodkov z drugimi kolegicami. Žal se je tudi vsa stara pisana dokumentacija Društva izgubila ali zavrgla kot nepomemben papir. Časovni okvir dogodkov je izgubljen, fotografiranje je bilo izreden konjiček posameznikov in nobena od nas ni bila med njimi. Res je škoda, ker bi nas vsaka fotografija razveselila. Tudi zato, ker smo bile mlade.

Pri primerjavi sedanjega časa z začetki delovanja Društev medicinskih sester po Sloveniji so dosežki pri vrednotenju našega poklica ogromni. Vseeno pa ni mogoče razumeti dejstva, da morajo medicinske sestre še vedno dokazovati potrebo po najvišjih stopnjah izobraževanja, ker je le tako mogoče razvijati zdravstveno nego do stopnje, ki bo primerljiva in enaka v vsej Evropski uniji.

Marija Burnik